Mislim, da se je tu rodila magija. Drugače ni moglo biti. Zagotovo se je rodila v gozdu, v to sem prepričana. Vzklila je pod vlažnim listjem, si utrla pot skozi drobne luknjice v njem in se začela vzpenjati po temnem lubju. Gnojilo jo je mehko popoldansko sonce, tisto tik pred mrakom, ki prebuja kresničke. Še bolj pa se je razrasla zjutraj, ko so prvi žarki svetlobe skakljali po drobnih kapljicah […]
Spakirala sem kovčke, kupila letalske karte in odpotovala. Vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati, sem povedala, kam grem. Ugasnila sem računalnik, vzela tripod in šla nekam, kjer me nihče ne pozna. V Sevillo. Kolesarit po parkih med pomarančevci in pit tinto de verano z razgledom na Setas de Sevilla in gledat flamenko. Si naročit café con leche in šepat ob reki in ne it pisat na klopce v vrtove
I can’t decide which book to read because I want to read all of them. Instead, I take each one in my hands, carefully, like they were made out of porcelain, and gently tumb through them. I try to catch glimpses of what’s hiding between the pages, beneath the words, hoping it would help me decide which one I should take home with me. I stay there for a long
I remember being in a hotel room with my friends a few years ago, getting ready for a party. We were applying makeup when one of them turned to me: »Hey, do you also look at yourself in the mirror sometimes and think ‘damn I’m hot’?« I laughed. Of course not. I was avoiding mirrors then, and if I had to look, I would see all the imperfections, the flaws,
The female friendship Read More
Tako ne morem več živeti. Tako, kot sem zdaj, je vseeno, tudi če umrem. Stiska me v prsih. Strašno tesnobno je. Niti pol sebe nisem – mogoče senca sebe. Šla bi se izgubit v kamnite sobane starodavnih trdnjav, podobne tem, v katerih se nahajam zdaj. Hodila bi po njih, bosa, in ugotavljala, kaj se skriva v podobnih trdnjavah znotraj mene. Tiho je in hladno, prazno. Izpraznjeno. Mojim očem so skrite
2024 je bilo leto, ko sem se končno naučila zaključiti stvari. V moji glavi je neskončen to do list, ki se z leti le daljša. Napisani verzi, ki nikoli niso postali pesem. Knjige, iz katerih sem prebrala le nekaj strani in jih potem odložila na polico. Projekti, ki so ostali pri ideji in nekaj urah zagnanega researcha. Napol zašite obleke, še več skic in še mnogo več slik, pripetih na
“Predolgo že iščem izgovore.”“Kaj misliš s tem?” “Saj veš. Izgovore za to, da se nikamor ne premaknem, vsaj ne zares. Da ne naredim stvari. Da raje scrollam po instagramu, kot da bi naredila kaj za svojo prihodnost. Pa izgovore za druge ljudi. Ali pa raje opravičila. Da mi ne piše, ker ga je strah. Da se tako obnaša, ker ne ve, kaj naj, ne zato, ker je pač kreten.” “Mogoče
Spet delam plane. V glavi. Spet so isti. Vedno isto vedno isto. Varčevat. Shujšat. Odpret svojo firmo. Kupit svoje stanovanje. Saj veš. Vedno isto. Nikoli pa zares ne pridem tja. Spet stiskam ustnice. Jezna sem, še najbolj nase. Ne morem se izklopiti. Ne morem spustiti. Ne morem se prepustiti. Gradovi v oblakih in življenje v utopiji in na koncu vedno osamljenost, ki z leti postaja čedalje bolj bizarna. Vem, da
Ni pošteno. Imaš del mene in jaz nič tebe. Tvoj vonj na moji majici je že davno tega izpuhtel. Majice nimam več. Spomnim se bolje, kot to, kaj sem počela včeraj. Drezaš v staro rano, za katero sem mislila, da se je že zacelila. Ne, ne brez brazgotine. Pa vendar zacelila. V roko vzamem rumeno gobo in s črne table brišem misli o tebi toliko časa, da se ne pojavljajo
Nisem se rodila ambiciozna. Mislim, da so me prepričali v to. Mi skozi leta dopovedovali, da moram, ker lahko. Mi razložili, da je moja dolžnost, da izkoristim svoje talente. Da bi bila strašna škoda, če ne bi udejanjila potenciala. Rodila sem se radovedna. Iz knjižnice sem domov nosila tolikšne kupe knjig, da sem se kar opotekala pod njihovo težo. Soseda mi je rekla, da sem kot Matilda; naslednjič sem si