Nisem se rodila ambiciozna. Mislim, da so me prepričali v to. Mi skozi leta dopovedovali, da moram, ker lahko. Mi razložili, da je moja dolžnost, da izkoristim svoje talente. Da bi bila strašna škoda, če ne bi udejanjila potenciala.
Rodila sem se radovedna. Iz knjižnice sem domov nosila tolikšne kupe knjig, da sem se kar opotekala pod njihovo težo. Soseda mi je rekla, da sem kot Matilda; naslednjič sem si jo izposodila in sklenila, da je ona mnogo pogumnejša od mene in veliko pametnejša. Sem pa, tako kot ona, v knjižnici našla skrivnostne portale, preko katerih sem lahko pobegnila v svetove onkraj realnosti.
Knjižnica. Na neskončnih policah stojijo knjige, ena za drugo: takšne v mehki vezavi, takšne z barvastimi ovitki, takšne z luknjami in zapognjenimi robovi strani in takšne s platnicami, ki komaj še opravljajo svojo nalogo. Vsaka ima svoj vonj. Poleg zgodbe, ki jo pripoveduje, hrani dotike vseh, ki so kdaj listali po njenih krhkih straneh.
Mislim, da je bila prva stvar, ki me je zares močno pritegnila, vesolje. Se spomniš? V vrtcu. Pa še zamudila sem prvi del, ker sem bila bolna, in se pridružila šele, ko je bil na vrsti Mars. Izposodila sem si knjige o vesolju, naštudirala naše osončje in potem še črne luknje, naredila sem si zapiske in bilo je tako zelo zanimivo. Takrat sem si želela postati astronavtka. Predstavljala sem si, kako kot prvi človek potujem v središče črne luknje in iskala načine, kako me ob tem ne bi raztrgalo. Pisala sem zgodbe o vesoljcih in si naivno mislila, da črvine pa res ne bi smelo biti tako težko ustvariti.
Fascinacijo nad vesoljem je izrinilo zlomljeno srce. Globine medzvezdnega prostora so mi predtem predstavljale zakladnico neskončnih možnosti. Ampak čarobnost zvezd postane prosojna, ko svet okrog tebe razpada, znotraj tebe pa teče hudournik pogoltnjenih solza. Portali v svetove magije so se zabrisali, zastrla sem jih s težkimi žametnimi zavesami, si ne pustila, da bi me navdajali z lažnim upanjem. Na stežaj sem odprla vrata demonom.
Nekje v istem času so mi pokazali Pepelkin stekleni čeveljc. Obljubljal je nekaj več. Odrešitev, srečo; če bi se le lahko stlačila vanj. Tako sem počasi začela brusiti pete in nohte, odrezala del prsta, iz predala vzela plastelin in dodala, kjer je kaj manjkalo.
Prisilili so me v to, da mislim, da si želim nekaj drugega, kot v resnici si. Ampak moje podzavesti ne moreš pretentati, zato se izmikam odgovornosti in se spotikam v neudobnih steklenih čevljih, umazana od krvi, ki mi teče iz odrgnjenih kolen. Nevidne sile medtem pronicajo skozi tiste žametne zavese in me vlečejo k sebi. Realnost mi vsiljuje podobo blišča, jaz pa si želim le stopiti nazaj v čarobni gozd, kjer mi pot osvetljuje množica migotajočih kresničk in ne vem, kdo me je prepričal, da to ni dovolj.