Napisala bi knjigo, pa ne vem, kako.
Skrbi me, da nimam toliko za povedati, da bi napisala dovolj strani. Skrbi me, da ne znam ubesediti, strniti svojih misli v smiselne povedi, ki bi se dotaknile vsaj nekoga. Skrbi me, ker ne vem, ali se moje besede bolje slišijo v slovenščini, angleščini, morda francoščini, ampak kdo za vraga bi bral tak kaos? A to sploh lahko naredim, da se v eni sami knjigi prepleta toliko različnih jezikov, tem, misli, sporočil? Ampak to sem jaz – tudi v meni se prepleta toliko različnih jezikov, misli, tem, želja. Torej, če želim napisati knjigo in zliti sebe na papir, je to edino prav.
Edino iskreno.
Zadnji post
Krokar
Nihče mi ni povedal, da je bil včeraj tvoj pogreb. Ne zamerim jim; verjetno tudi tebi ne bi sporočili, če bi jaz umrla. Razmišljam, da bi morda morala napisati seznam. V primeru moje smrti prosim sporočite informacijo naslednjim osebam. Sledila bi vrsta imen s telefonskimi številkami, predvsem pa tistimi, s katerimi nimava drugih skupnih prijateljev, od katerih bi lahko izvedeli novico. Tisti osamelci, ki so sicer nepogrešljiv del mojega življenja, ampak ne vem, če ostali pomembni ljudje to vejo. Tako, kot sem jaz tebi. Včeraj je bila sobota. Bil je lep, sončen jesenski dan in nisem slutila, da bi moral…