Mislim, da se je tu rodila magija. Drugače ni moglo biti.
Zagotovo se je rodila v gozdu, v to sem prepričana. Vzklila je pod vlažnim listjem, si utrla pot skozi drobne luknjice v njem in se začela vzpenjati po temnem lubju. Gnojilo jo je mehko popoldansko sonce, tisto tik pred mrakom, ki prebuja kresničke. Še bolj pa se je razrasla zjutraj, ko so prvi žarki svetlobe skakljali po drobnih kapljicah rose, ujete na pajkove mreže. Če si dobro prisluhnil, si jo lahko slišal, kako se plazi skozi tisočero odpadlih iglic, prav počasi, da je ne bi kdo opazil. Tisti trenutek, ko jo je močan jesenski veter začel vrtinčiti v vse smeri neba, je bilo že prepozno. Ni je bilo več mogoče ustaviti.