Tako ne morem več živeti. Tako, kot sem zdaj, je vseeno, tudi če umrem.
Stiska me v prsih. Strašno tesnobno je. Niti pol sebe nisem – mogoče senca sebe. Šla bi se izgubit v kamnite sobane starodavnih trdnjav, podobne tem, v katerih se nahajam zdaj. Hodila bi po njih, bosa, in ugotavljala, kaj se skriva v podobnih trdnjavah znotraj mene. Tiho je in hladno, prazno. Izpraznjeno. Mojim očem so skrite plasti zgodb, skriti so dogodki in ljudje, ki so včasih hiteli po teh utrdbah. Njihova energija je še kar ujeta v zidove, odtisnjena v nevidne simbole. Čutim jo, kako tiho brni v ozadju, neskladno s hladom in tišino, ki zdaj valovi skozi zapuščene prostore. Želim si odstreti nevidne tančice, ki skrivajo informacije o stvareh, ki so se včasih tu dogajale. Zgodovina je postala skrivnost, do katere se nikakor ne morem prebiti.
Moram biti sama, stran od vseh. Hočem stran, da lahko najdem sebe. Želim se popolnoma izprazniti. To sem želela že takrat, pa se nisem poslušala, ker sem mislila, da je slabo. Želim se izstradati, psihično in fizično; znebiti se stvari, občutkov, spominov. Potem se lahko znebim še strahov, demonov, gneva, žalosti, in odkrijem preteklost, da lahko diham sedanjost. Morda se bo cela trdnjava porušila in bom morala iskati po ruševinah ali pa iti ven iz teh utrdb, v katerih je mnogo skritih odgovorov, vendar nobenih izhodov, nobenih poti, ki bi vodile drugam. Morda se mora vse skupaj zrušiti, da se končno rešim ujetništva.
Snela sem vilinski obesek ‘protection’. Brez njega se počutim lažja. Ne potrebujem zaščite, temveč spremembo. Hočem, da stvari izbruhnejo, ne, da jih nekaj zadržuje v meni in jih varuje.
Veliko bolj me impresionirajo sončni vzhodi kot sončni zahodi. Začetki, obljuba nečesa, kar šele prihaja. Počasno jačanje svilnatih žarkov svetlobe, ki lahno kapljajo na vsakogar, ki ob tej zgodnji uri vdihuje svež jutranji zrak, pripravljen, da se zapolni z novimi utrinki sreče, ljubezni, nežnosti. Milina jutranje rose, ki se ujame na prste, ko Helios komaj vpreža svoj zlati voz, da bo z njim pričel novo popotovanje po nebesnem svodu.
A do jutra je še dolgo. Zdaj lovim zadnje sončne žarke v beduinskem kampu. Sonce je že zdavnaj zašlo. Iščem odgovore, medtem ko beduini plešejo okrog ognja. Ogenj nekaj sproži v meni, vedno je. Ko zrem v samosvoje plamene, ki oblizujejo presušene veje, poslušam njihovo prasketanje in pokanje in zvok kitare, ki ga spremljajo ubrani glasovi, pojoč Kreslina ali Severo ali Adija, je nekaj drugače. Vedno sem se počutila tako…samo. Nostalgično. Spominjam se trenutkov, ki jih nikoli nisem doživela.
Nekaj je v ognju.