Ni pošteno. Imaš del mene in jaz nič tebe. Tvoj vonj na moji majici je že davno tega izpuhtel. Majice nimam več. Spomnim se bolje, kot to, kaj sem počela včeraj. Drezaš v staro rano, za katero sem mislila, da se je že zacelila. Ne, ne brez brazgotine. Pa vendar zacelila.
V roko vzamem rumeno gobo in s črne table brišem misli o tebi toliko časa, da se ne pojavljajo več. Končno izgineš. Tri, dva, ena. Tudi mene ni več. Ne zares. Na dolgem hodniku sem, znotraj sebe. Vsi zidovi so beli, tla so bela, strop je bel, na njem pa rahlo utripajo bele bolnišnične luči. Stena na levi je popolnoma prazna. Na desni si sledijo vrata, ena za drugimi, v enakih razmakih. Vsa so enaka, vsa bela, z zadimljenimi stekli v višini oči, skozi katera medlo proseva svetloba. Na prvih piše številka 30. Ošinem jih s pogledom, vedoč, da tu ni ničesar zame. Počasi se sprehodim naprej, do drugih. Na njih je številka 29. In tako dalje, vse do 0. Prav na koncu hodnika so še ena vrata. V nasprotju z ostalimi so ta lesena, manjša, kot iz nekega drugega časa. Mika me, da bi stopila skozi njih, ampak ni pravi trenutek. Ne danes. Obrnem se nazaj, sprehajam se po hodniku in iščem prava vrata.
Tu so.
Počasi jih odprem. Znajdem se v črni sobi z enim samim lesenim stolom. Na njega sveti rumena luč, kot reflektor v gledališki predstavi, ki sveti na glavnega junaka in vsi vemo, da zdaj sledi monolog. Na stolu sediš ti. Jebemti. Še tu ti ne morem pobegniti. Ni predstava, zaslišanje je, ampak iz tebe ne morem izvleči odgovorov. Brez besed me opazuješ. Verjetno ne dobim odgovorov, ker jih tudi sam ne poznaš, pa vendar si tu in me mučiš. S svojimi prsti zavrtiš čas nazaj, jih zarineš pod mojo kožo, da spet priteče kri, in jih oblizneš v neki izprijeni erotičnosti.
Spet sem nazaj.