Spet delam plane. V glavi. Spet so isti. Vedno isto vedno isto. Varčevat. Shujšat. Odpret svojo firmo. Kupit svoje stanovanje. Saj veš. Vedno isto. Nikoli pa zares ne pridem tja.
Spet stiskam ustnice. Jezna sem, še najbolj nase. Ne morem se izklopiti. Ne morem spustiti. Ne morem se prepustiti.
Gradovi v oblakih in življenje v utopiji in na koncu vedno osamljenost, ki z leti postaja čedalje bolj bizarna. Vem, da nisem sama, pa še vedno sem osamljena. Na koncu dneva sem tu le jaz. Tisoč mene. Toliko mene, da ne vem, kam naj z vsem tem.
Nočem nazaj. Res nočem nazaj.
Nočem nazaj v ta občutek. V to rutino. Želim si nečesa drugega, pa ne vem, kaj to je.
Nočem nazaj v meglo in sivino, tako figurativno kot dobesedno. Ne vem, če še spadam tja.
Nikoli zares nikamor ne spadam. Prav res sem fluorescentno rožnat madež na zelenem bukovem listu in verjetno je ta njen očitek bolel tako močno, ker se tako počutim. Brezdomka.
Tavam od enega kraja do drugega, nekaj časa ostanem in ko ne morem več, spakiram in odidem. Vsak dom je le začasen. Ne udomačim se, saj povsod le čakam, kdaj bo napočil čas za odhod. Srce se mi trga ob pogledu na ljudi, ki tam domujejo, ker vem, da bom nekoč odšla. Vse je začasno. Vključno z mano. Edina stalnica je beg.
Sredi noči tiho vstanem in hodim po prstih, da ne bi koga zbudila. Tu nimam več kaj iskati. Dala sem vse, kar sem imela, in čas je, da grem naprej. S težkim srcem poberem svoje stvari in se še poslednjič ozrem nazaj. Pogrešala vas bom, ampak ne zmorem več biti tu. Ne vem, kam bom šla. Izgubljena sem, ampak to sem bila že večkrat, nič se ni spremenilo. Bežala bom, dokler nekega dne dokončno ne izginem.
Mnogo kasneje na mojem prvem tatuju v morsejevi abecedi piše stay. Napis predstavlja dogodkovni horizont, okrog pa se razprostira krožnica, ki ponazarja črno luknjo. Počutila sem se osamljeno, ker se mi je zdelo, da nisem dovolj vredna, da bi ljudje ostali ob meni. Ironično. Jaz sem tista, ki vedno beži, išče svoj prostor, vedno nekje drugje. To sporočilo je zame, tako kot v filmu. Čas je, da ostanem. Zase in za tiste, ki jih imam rada.