Nihče mi ni povedal, da je bil včeraj tvoj pogreb. Ne zamerim jim; verjetno tudi tebi ne bi sporočili, če bi jaz umrla. Razmišljam, da bi morda morala napisati seznam. V primeru moje smrti prosim sporočite informacijo naslednjim osebam. Sledila bi vrsta imen s telefonskimi številkami, predvsem pa tistimi, s katerimi nimava drugih skupnih prijateljev, od katerih bi lahko izvedeli novico. Tisti osamelci, ki so sicer nepogrešljiv del mojega življenja, […]
Google mi teži že slab mesec.„You’re out of storage.”Danes si končno vzamem čas in poskušam izbrisati vsaj nekaj stvari, ki mi ne služijo več. Nekaj dokumentov, predstavitev s faksa, posnetkov za magistrsko. Pogledam svoj video CV. Smešno je, pa vendar sem malo ponosna nase. Nato nič hudega sluteč odprem neimenovano preglednico. Nekaj trenutkov potrebujem, da ugotovim, kaj gledam. Potem me preplavi nostalgija. „Se lahko peljem s tabo?” mi napišeš in
Včasih te še srečam. S kolesom drviš po nasprotni strani štiripasovnice, valoviti lasje ti šumijo v vetru in tvoja usta so razprostrta v širok nasmeh. Z malo klovnsko trobljo potrobiš znancu, ki se ustavi, in ti mu pomahaš tako na široko, da skoraj podreš naključnega mimoidočega. Še bolj se nasmeješ, stopiš s kolesa in prijatelju podariš velik, iskren objem. Ljudje hodijo mimo; eni zmajujejo z glavami, drugi se hudomušno nasmihajo,
“Življenju si pozobala tudi pečke” Read More
Tvoje oči so tako svetlo modre, da so že skoraj bele, med sivimi lasmi pa je košček porumenelih ravno tam, kamor skorajda prisloniš cigareto med igranjem šaha. Ne znaš se pogovarjati z mano, jaz pa ne s tabo. Vseeno žlobudram, ker takšna pač sem, ti pa me napol poslušaš med reševanjem križank. Ko začneš reševati že tretjo, prisedem in ti poskušam pomagati. Pustiš mi, da navdušeno izpolnim vse začetnice imen