My mind is a landfill. I wish it was a cemetery. I wish that bad memories and experiences were buried deep in the frozen ground with just a small tombstone rising above each, noting something existed there once. I wish they were kept safe behind tall walls and I would only visit them once in a while, in peace. To remember. I would put some flowers on the gray pebbles […]
Zvezde so usahnile v grobi molk nespečnosti. Neskončnost je ugasnila v globinah temine in naenkrat ni bilo več ničesar, k čemur bi lahko stremela. Ta praznina, ki jo je nemogoče zapolniti, je moj osebni pekel. Tišina je najstrašnejša oblika samote, ko niti ulična svetilka ne brni več in še tiho tiktakanje ure pojenja. Ni več prostora, ni časa, ni zvezd. Lahko bi se igrala boga iz iz niča ustvarila vesolje.
What does it mean to be a kid at heart? To be a kid at heart is to take your shoes off on a sunny day in the park and run barefoot on the grass – simply because you feel like it – not being bothered by the strange looks of those who have fallen into the pit of adulthood so deep that they locked their inner child away, being
Spakirala bi kovčke, kupila letalske karte in odpotovala. Nikomur ne bi povedala, kam grem – ali sploh, da grem. Izbrisala bi socialna omrežja, izklopila telefon, na glavo poveznila slamnik in šla nekam, kjer me nihče ne pozna. V Sevillo. Se sprehajat po parkih in pit sangrio in gledat flamenko. In plesat flamenko. Si naročit café con leche in se sprehajat ob reki in it pisat na klopce v vrtove Alcázarja
Kaj ni čudovito, ko se naenkrat vse v življenju zdi, kot bi bilo tam z namenom? Ko se različni, navidez povsem naključni dogodki začnejo povezovati v smiselno celoto, ki je v tebi že dolgo, ampak je nikoli nisi uspel zares začutiti? Skeptik v meni se že oglaša, da se mi to samo zdi in stvari zares nimajo nobene povezave. Pa vendar, to je moja notranja resnica in to je dovolj.