Spakirala sem kovčke, kupila letalske karte in odpotovala. Vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati, sem povedala, kam grem. Ugasnila sem računalnik, vzela tripod in šla nekam, kjer me nihče ne pozna. V Sevillo. Kolesarit po parkih med pomarančevci in pit tinto de verano z razgledom na Setas de Sevilla in gledat flamenko. Si naročit café con leche in šepat ob reki in ne it pisat na klopce v vrtove Alcázarja, ker je z zlomljenim prstom na nogi prekleto težko hoditi po palačah in njihovih vrtovih. Pisat ljubezenska sporočilca in poslušat natakarico, ki si požvižgava ob ljubezenskih pesmih, ki se vrtijo po radiu. Se nasmihat ob glasnem smehu gospe za sosednjo mizo in brat zbirko novel nekega Norvežana, ki mi jo je posodil najboljši prijatelj. Delit vse to z ljudmi, ki so ostali v Ljubljani in si želet, da bi bili tu z mano. Gledat zvezde in poslušat glasbenike na cesti in uživat v vsakem trenutku januarskega andaluzijskega sonca, a se vendar veselit, da se lahko čez nekaj dni vrnem nazaj v resničnost.
Related Posts
Prolog med oblaki
Kaj ni čudovito, ko se naenkrat vse v življenju zdi, kot bi bilo tam z namenom? Ko se različni, navidez povsem naključni dogodki začnejo povezovati v smiselno celoto, ki je v tebi že dolgo, ampak je nikoli nisi uspel zares…