2024 je bilo leto, ko sem se končno naučila zaključiti stvari.
V moji glavi je neskončen to do list, ki se z leti le daljša. Napisani verzi, ki nikoli niso postali pesem. Knjige, iz katerih sem prebrala le nekaj strani in jih potem odložila na polico. Projekti, ki so ostali pri ideji in nekaj urah zagnanega researcha. Napol zašite obleke, še več skic in še mnogo več slik, pripetih na pinterest boarde, ki naj bi služile kot inspiracija. Seznami filmov, ki jih želim pogledati, stvari, ki se jih želim naučiti.
In potem dogodki, ki si jih še vedno ne znam razložiti in visijo tam nekje zadaj kot pajčevina, skozi katero ne upam, vendar vem, da jo bom nekoč morala očistiti. Podobno, kot v službi – stvar, ki sem jo naredila in poslala naprej ter nikoli ne prejela odgovora. Je v redu? Naj kaj popravim? Ali jo sploh potrebuješ?
Nekatere odgovore sem čakala leta. Verjetno bi morala na neki točki spoznati, da odgovora ne bo in je odvisno od mene, kaj bom s tem storila. Lahko celotno stvar arhiviram. Lahko jo dokončam tako, kot mislim, da je prav. Lahko jo preprosto prečrtam s seznama in se sprijaznim s tem, da je bilo moje delo zaman. Tako pa sem le čakala, seznam pa se je daljšal in daljšal.
Do letos.
Življenje me je postavilo pred tiste pajčevine in me prisililo, da v roke vzamem omelo. Pa sem šla, počasi in vztrajno. Čistiti desetletja prepredene in zaprašene prostore ni preprosta naloga in včasih se pod eno pajčevino skriva deset novih. Ni lahko, je pa vredno. Ko prostor postaja čistejši, vanj začne prosevati svetloba. Spet lahko diham. Ustvarjam prostor za nove stvari, nove zgodbe, nove odnose. V moje življenje se je priplazila želja po raziskovanju in končno lahko z zanimanjem prisluhnem starim zgodbam novih ljudi.
Prepričana sem bila, da je pesem, ki sem jo pred leti pustila nepodpisano v rumeni šolski omarici v kleti šolskega poslopja, druga. Začela se je nekako takole:
Zate bi napisala pesem
Nežno in tiho…
Motila sem se. Najin odnos sem obsodila na propad, še preden se je zares začel:
Oblačno nebo
se razprostira čez mavrični vsakdan,
skriva veselje, čarobnost, ki bo
počasi plahnela skozi varni pristan
in kmalu je več ne bo za njo.
Le tanek žarek
sveti skozi oblake prikrite strasti,
a se izgublja v temačni jarek
večne pozabljenosti,
ki čaka tam kot strupeni zvarek.
Ona pa kar sedi,
tam, pod oblačnim nebom,
brez upanja predse strmi,
prepušča usodo naključnim žrebom
bogov, in čaka ljubezen, ki je sploh ni.
Končno sem se nehala spraševati, kaj bi bilo, če bi storila drugače. Končno razumem, da bi bil razplet podoben. Nekateri ljudje so del našega življenja le, ker s seboj nosijo pomembno lekcijo. Nisem ponosna na to, da si toliko časa ostal na mojem seznamu, sem pa ponosna na to, da lahko tvoje ime kot še zadnje iz preteklosti prečrtam z njega.
In tako ustvarim prostor za nove ljudi.