“Predolgo že iščem izgovore.”
“Kaj misliš s tem?”
“Saj veš. Izgovore za to, da se nikamor ne premaknem, vsaj ne zares. Da ne naredim stvari. Da raje scrollam po instagramu, kot da bi naredila kaj za svojo prihodnost. Pa izgovore za druge ljudi. Ali pa raje opravičila. Da mi ne piše, ker ga je strah. Da se tako obnaša, ker ne ve, kaj naj, ne zato, ker je pač kreten.”
“Mogoče ga je pa res strah.”
“Ne pomagaš.”
…
”Moja podzavest ne laže.”
“Kako veš?”
“Ker se potem vedno izkaže, da je imela prav.”
“Res?”
“Ja.”
“Tega ne moreš vedeti.”
“Seveda vem. Čez nekaj časa, ko se stvari razpletejo, vidim, da sem imela pravi občutek, samo nisem ga želela poslušati. Recimo, ko neham vztrajati v lovljenju neuslišane ljubezni, za katero sem tako dolgo mislila, da se bo razvila v nekaj lepega.”
“Ampak kako veš, da ne bi bilo bolje, če bi še vztrajala? Ne moreš, ker se to nikoli ne bo zgodilo. Veš samo to, kar je bilo, nimaš pa vzporedne zgodbe, kjer bi lahko videla, kaj bi se zgodilo, če bi sprejela drugačno odločitev. Če bi vztrajala samo še malo ali bila bolj neposredna.”
“Na živce mi greš.”
Suho se zasmeje. “Me veseli. Nisem tu zato, da se strinjam s tabo.”
“Lahko bi se. Ni mi všeč. Samo odpiraš nove dvome, jaz pa si želim zaključka. Nekih spoznanj. Nečesa. Česarkoli, samo da ni neprestano toliko različnih možnosti in razlag in ne vem, kateri naj verjamem.“
“Kaj pa, če preprosto nehaš?”
“Neham kaj?”
“Toliko razmišljat. Škodi ti.”
“Moj celoten obstoj bazira na razmišljanju. Kaj bi brez tega?”
“Mogoce čutila.”
“Ugh!”
…
“Včasih življenje postane preveliko in za nekaj časa malo nehaš živeti. Morda za nekaj ur ali dni, včasih dlje. Kdaj za par mesecev. Upam, da ne za vedno.”
“Si ti zdaj tam?”
“Kje?”
“Tam, kjer malo nehaš živeti.”
“To ni tam. To ni prostor ali čas, niti ne stanje.”
“Ne razumem.”
“Tudi jaz ne ravno.”
Za trenutek med njima zazeva tišina. Gledata en mimo drugega, občasno eden od njiju vdihne malo hitreje in pogleda drugega v oči, nato pa spet hitro umakne pogled.
“Težko je opisati, veš,” naposled reče. “Vse je naenkrat. Želiš si izkusiti življenje do zadnje kapljice in nočeš več obstajati. Moraš biti sam, ampak med ljudmi. Najraje bi pustil vse in odšel v neznano, za vedno, ampak potem takoj hrepenel po znanih obrazih in toplih, domačih objemih.”
…
“Še ena stvar je, kajne?” me vpraša.
Nič ne odgovorim, ker me tišči v grlu, le prestrašeno jo gledam. Vem, da ve, ampak ne morem izreči na glas. Nekaj časa me opazuje. Čaka, da spregovorim, meni pa je nekdo izklopil glasilke.
“No, to sicer ni point,” nadaljuje. “Morala bi sama povedati, ampak če ne boš ti, bom pa jaz,” reče in na list papirja z velikimi tiskanimi črkami zapiše LJUBEZEN. “Kaj pa je s tem?”
Še vedno zrem v njo, rahlo odkimavam z glavo. Ne želim se pogovarjati o tem.
“Ljubezen sem dala on hold,” končno spravim iz sebe in požiram solze. Ne smem si pustiti, da stečejo po licu, saj ni ne pravi čas ne kraj za to.