Nihče mi ni povedal, da je bil včeraj tvoj pogreb. Ne zamerim jim; verjetno tudi tebi ne bi sporočili, če bi jaz umrla. Razmišljam, da bi morda morala napisati seznam. V primeru moje smrti prosim sporočite informacijo naslednjim osebam. Sledila bi vrsta imen s telefonskimi številkami, predvsem pa tistimi, s katerimi nimava drugih skupnih prijateljev, od katerih bi lahko izvedeli novico. Tisti osamelci, ki so sicer nepogrešljiv del mojega življenja, […]
Mislim, da se je tu rodila magija. Drugače ni moglo biti. Zagotovo se je rodila v gozdu, v to sem prepričana. Vzklila je pod vlažnim listjem, si utrla pot skozi drobne luknjice v njem in se začela vzpenjati po temnem lubju. Gnojilo jo je mehko popoldansko sonce, tisto tik pred mrakom, ki prebuja kresničke. Še bolj pa se je razrasla zjutraj, ko so prvi žarki svetlobe skakljali po drobnih kapljicah
Spakirala sem kovčke, kupila letalske karte in odpotovala. Vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati, sem povedala, kam grem. Ugasnila sem računalnik, vzela tripod in šla nekam, kjer me nihče ne pozna. V Sevillo. Kolesarit po parkih med pomarančevci in pit tinto de verano z razgledom na Setas de Sevilla in gledat flamenko. Si naročit café con leche in šepat ob reki in ne it pisat na klopce v vrtove
Da v teži po svobodi b’la bi srečna Aspekt je moj ob množici užitka. Naj usoda moja nikdar ne bo bridka, Afera vsaka naj bo čim manj tečna. Jesenski vonj naj bo edina žeja, Edina žalost naj bo toplo pivo, Filozofije bistvo naj bo krivo – Užitek poglavitna je ideja! Nikdar naj me ne sreča pamet zdrava; Kaj svet mi bo z limitami, problemi? Cikorija ni nič drugač’ kot kava.
I can’t decide which book to read because I want to read all of them. Instead, I take each one in my hands, carefully, like they were made out of porcelain, and gently tumb through them. I try to catch glimpses of what’s hiding between the pages, beneath the words, hoping it would help me decide which one I should take home with me. I stay there for a long
I remember being in a hotel room with my friends a few years ago, getting ready for a party. We were applying makeup when one of them turned to me: »Hey, do you also look at yourself in the mirror sometimes and think ‘damn I’m hot’?« I laughed. Of course not. I was avoiding mirrors then, and if I had to look, I would see all the imperfections, the flaws,
The female friendship Read More
Tako ne morem več živeti. Tako, kot sem zdaj, je vseeno, tudi če umrem. Stiska me v prsih. Strašno tesnobno je. Niti pol sebe nisem – mogoče senca sebe. Šla bi se izgubit v kamnite sobane starodavnih trdnjav, podobne tem, v katerih se nahajam zdaj. Hodila bi po njih, bosa, in ugotavljala, kaj se skriva v podobnih trdnjavah znotraj mene. Tiho je in hladno, prazno. Izpraznjeno. Mojim očem so skrite
2024 je bilo leto, ko sem se končno naučila zaključiti stvari. V moji glavi je neskončen to do list, ki se z leti le daljša. Napisani verzi, ki nikoli niso postali pesem. Knjige, iz katerih sem prebrala le nekaj strani in jih potem odložila na polico. Projekti, ki so ostali pri ideji in nekaj urah zagnanega researcha. Napol zašite obleke, še več skic in še mnogo več slik, pripetih na
Na pragu deklica stoji zgubljeno.S črnino skriva nje skrbi pereče,oči sijaj bledi v odsevu sveče:srce boleče ni osvobojeno. Z bodicami telo je prepredeno,po hrbtu praska z nohti prav preteče,iz bede ven obupano se vlečein grlo mlado je že osmojeno. Lase od glave mati vleče zlate,z vsemi štirimi kričé se brani,a najbolj od vseh je jezna nate. Vseeno hladno kri navzven ohrani,počasi ‘zvija se ‘s krvave vatein v sebi zlomljeno kriči:
“Predolgo že iščem izgovore.”“Kaj misliš s tem?” “Saj veš. Izgovore za to, da se nikamor ne premaknem, vsaj ne zares. Da ne naredim stvari. Da raje scrollam po instagramu, kot da bi naredila kaj za svojo prihodnost. Pa izgovore za druge ljudi. Ali pa raje opravičila. Da mi ne piše, ker ga je strah. Da se tako obnaša, ker ne ve, kaj naj, ne zato, ker je pač kreten.” “Mogoče