Na pragu deklica stoji zgubljeno.
S črnino skriva nje skrbi pereče,
oči sijaj bledi v odsevu sveče:
srce boleče ni osvobojeno.
Z bodicami telo je prepredeno,
po hrbtu praska z nohti prav preteče,
iz bede ven obupano se vleče
in grlo mlado je že osmojeno.
Lase od glave mati vleče zlate,
z vsemi štirimi kričé se brani,
a najbolj od vseh je jezna nate.
Vseeno hladno kri navzven ohrani,
počasi ‘zvija se ‘s krvave vate
in v sebi zlomljeno kriči: “Ostani!”