Nihče mi ni povedal, da je bil včeraj tvoj pogreb. Ne zamerim jim; verjetno tudi tebi ne bi sporočili, če bi jaz umrla.
Razmišljam, da bi morda morala napisati seznam. V primeru moje smrti prosim sporočite informacijo naslednjim osebam. Sledila bi vrsta imen s telefonskimi številkami, predvsem pa tistimi, s katerimi nimava drugih skupnih prijateljev, od katerih bi lahko izvedeli novico. Tisti osamelci, ki so sicer nepogrešljiv del mojega življenja, ampak ne vem, če ostali pomembni ljudje to vejo. Tako, kot sem jaz tebi.
Včeraj je bila sobota. Bil je lep, sončen jesenski dan in nisem slutila, da bi moral biti to dan, ko se poslovim od tebe. Lahko bi vedela – umrl si v četrtek. Deževen četrtek v septembru; tako, kot si vedno govoril, da boš. Lahko bi vedela. Tako pa sem počela običajne stvari, ki jih človek počne na toplo soboto, ki še vedno diši po poletju. Ob jutranji kavi sva z možem brala vsak svojo knjigo in se nastavljala sončnim žarkom, preden sva se odpravila na tržnico po svežo zelenjavo in šopek rož. Še pred kosilom sem oprala dva stroja perila in pospravila kopalnico.
Na kosilo so prišli vsi trije otroci s svojimi družinami. To ni tako običajno. Redko se zgodi, da imajo vsi čas in se takole zberemo ob veliki mizi, ki stoji na terasi. Lepo jih je bilo videti vse na kupu, čeprav je na trenutke postalo prehrupno, tako da sem se nehala truditi prepoznavati smisel besed, ki so se prevračale ena čez drugo, in samo opazovala njihove srečne obraze. Bilo je že pozno popoldne, ko so odšli.
Danes zjutraj me je klical tvoj brat. Oprosti, je rekel. Prepozno se je spomnil, mi je povedal z obžalovanjem v glasu.
Razmišljala sem, če bi šla na pokopališče. Ni se mi zdelo prav. Nikoli nisem razumela, zakaj bi se kdo želel ljudi spominjati s strmenjem v kamen s vklesanimi številkami. Kako je bil mlad, se pogovarjajo. Ali pa postrani ošinejo grobove brez cvetja, češ kako je nekaterim vseeno, nič ne skrbijo za grob.
Pod kamnom in rožami se nahajajo zgolj ostanki telesa. Ne razumem, zakaj je to bolj pomembno, kot kraji, kjer se skrivajo ostanki duše.
Najprej sem se odpravila do kavarne, kamor si pogosto zahajal v svojih dvajsetih in začuda po toliko letih še vedno obratuje. Potrebovala sem nekaj močnega, da sem razumela, kaj se je zgodilo. Šla sem do zadnjega vhoda kulturnega doma, kjer sva še kot mulca nekoč presedela celo deževno popoldne in se pogovarjala o…ne vem zares, čemu. Med knjigami na bolšjaku sem našla tvojo najljubšo in jo vzela s sabo. Odpeljala sem se do kraja, kjer sta se poročila in razmišljala, kako zanimivo in nadvse romantično, pa vendar žalostno, da si umrl tako kmalu za njo.
Doma me je pričakal topel objem in pogled, ki me je brez besed spraševal, če sem v redu. Potiho sem prikimala in odšla na teraso, z eno roko okrog steklenice vina, z drugo pa v njegovi dlani. Pila sva že drugi kozarec, še vedno v tišini, ko je pokazal proti jasnemu nebu. Poglej, je rekel. Zagledala sem črnega krokarja, ki je krožil točno nad najinima glavama. Kot bi začutil, da sem ga opazila, je naredil še tri kroge in odletel.
Vedela sem, da si se prišel poslovit.