Spet delam plane. V glavi. Spet so isti. Vedno isto vedno isto. Varčevat. Shujšat. Odpret svojo firmo. Kupit svoje stanovanje. Saj veš. Vedno isto. Nikoli pa zares ne pridem tja. Spet stiskam ustnice. Jezna sem, še najbolj nase. Ne morem se izklopiti. Ne morem spustiti. Ne morem se prepustiti. Gradovi v oblakih in življenje v utopiji in na koncu vedno osamljenost, ki z leti postaja čedalje bolj bizarna. Vem, da […]
Twenty-six more nights Twice getting drunk Five cringey poems One good cry And I’ll get over you.
If only there was a countdown Read More
Ni pošteno. Imaš del mene in jaz nič tebe. Tvoj vonj na moji majici je že davno tega izpuhtel. Majice nimam več. Spomnim se bolje, kot to, kaj sem počela včeraj. Drezaš v staro rano, za katero sem mislila, da se je že zacelila. Ne, ne brez brazgotine. Pa vendar zacelila. V roko vzamem rumeno gobo in s črne table brišem misli o tebi toliko časa, da se ne pojavljajo
»Mami?« Mala Julija je odložila zadnji košček sestavljanke na svoje mesto in se zazrla v podobo pred sabo. Na njej je, prekinjena z robovi posameznih koščkov, sijala van Goghova Zvezdna noč. »Ali sta znanost in ustvarjalnost kaj povezani?« Mami je odložila krožnik, ki ga je ravno pomivala v tistem trenutku. »Seveda,« je odgovorila. »Lahko bi celo rekli, da gresta ena z drugo z roko v roki.« Snela je predpasnik, si
Google mi teži že slab mesec.„You’re out of storage.”Danes si končno vzamem čas in poskušam izbrisati vsaj nekaj stvari, ki mi ne služijo več. Nekaj dokumentov, predstavitev s faksa, posnetkov za magistrsko. Pogledam svoj video CV. Smešno je, pa vendar sem malo ponosna nase. Nato nič hudega sluteč odprem neimenovano preglednico. Nekaj trenutkov potrebujem, da ugotovim, kaj gledam. Potem me preplavi nostalgija. „Se lahko peljem s tabo?” mi napišeš in
I’m moving with the speed of light so fast I haven’t noticed that time stopped. Don’t go any faster, he says, or you’ll go back in time. Slow down. You cannot outrun time. Going too fast will return you to the past and you’ll have to do it all over again. And again. And again. Until you learn that rushing through life will get you nowhere.
She’s going 120 in 130 zonehow dare sheThe lady is counting coinstoo slowyou’re in a hurryhow does she not see you’re in a hurrygo faster go fasterOf course you need to dowhat’s best for youHe said what?he knows nothing about youDon’t tell her thiswhat she doesn’t know won’t hurt herrightrightyou did nothing wrongnot reallywe’re all just humanrightAnd you’re angrybecause they don’t respect youIt’s not your faulttheir life is badyou sacrificed
Nisem se rodila ambiciozna. Mislim, da so me prepričali v to. Mi skozi leta dopovedovali, da moram, ker lahko. Mi razložili, da je moja dolžnost, da izkoristim svoje talente. Da bi bila strašna škoda, če ne bi udejanjila potenciala. Rodila sem se radovedna. Iz knjižnice sem domov nosila tolikšne kupe knjig, da sem se kar opotekala pod njihovo težo. Soseda mi je rekla, da sem kot Matilda; naslednjič sem si
Primi me za roko. Pelji me okrog sveta.Enkrat, dvakrat.Plavat s kiti,božat severne medvede,letet z orli. Iskat zlatona koncu mavrice,obiskat dobre vile,ukrast van GoghovoZvezdno noč. Daj mi ravbarsko,da se odrinem do Marsa.Greva na Titanpostavit vodnjak,da ne zmanjka vodena poti do Gaie. Skočiva vanjo.Pokaži mi nov svet.Ustvari ga z mano. V tvojih očehnajdem vesolje.Daj, pelji meše en krog.
It’s a small box, looking like a photo booth in which we took silly photos when we were teenagers, remember? There are short movies being played inside. “Come,” she says, ”there’s room for two.” I squeeze in. “If you can handle the dog.” “Can I pet it?” “Sure, you can pet her.” A female, noted. It’s a small dog, silently squeeling and moving around, until the girl places her into