Želim si, da bi me nekdo gledal, kot on gleda njo. Neznan nemški par srednjih let za sosednjo mizo. On pije affogatto, ona ledeno kavo. Skrivata se v senci pred žgočim soncem, preden se odpravita naprej odkrivat sladkosti poletne Ljubljane. Ko vstane, jo nežno pogleda, se rahlo nasmehne in nalahno poboža po konici nosu. Oči se mu za trenutek zasvetijo. Njegov svet je lepši, ker je ona v njem.
A ti je kdo kdaj igral na kitaro? Ne. A te je kdo sploh kdaj imel rad? Verjetno. Ali pa je bil le zaljubljen v idejo o meni. Kaj pa vem. Zakaj toliko kadiš? Ne vem. Ker bi skadila, spila in pojedla vse, kar bi me lahko omrtvičilo. Praznina okrog mene je nasičena z gostim zrakom, ki se mi s čedaljo večjo težo useda na prsi. Neskončna praznina, belina, sredi
A ti je kdo kdaj igral na kitaro? Read More
Hodi počasi. Nikamor se ti ne mudi. Globoko vdihni in se prepusti sladkemu vonju, ki v tvoje nosnice zaplava iz bližnje čajnice. Pridruži se otrokom, ki skakajoč lovijo in predirajo milne mehurčke. Nadaljuj svojo pot mimo uličnih glasbenikov, ki z mehkim jazzom rišejo nasmehe na obraze mimoidočih. Ozri se v nebo. Opazuj, kako ravno danes na njem ni nobenega oblačka, kot bi te želelo obsijati z vso svojo svetlobo. Kupi
My mind is a landfill. I wish it was a cemetery. I wish that bad memories and experiences were buried deep in the frozen ground with just a small tombstone rising above each, noting something existed there once. I wish they were kept safe behind tall walls and I would only visit them once in a while, in peace. To remember. I would put some flowers on the gray pebbles
Zvezde so usahnile v grobi molk nespečnosti. Neskončnost je ugasnila v globinah temine in naenkrat ni bilo več ničesar, k čemur bi lahko stremela. Ta praznina, ki jo je nemogoče zapolniti, je moj osebni pekel. Tišina je najstrašnejša oblika samote, ko niti ulična svetilka ne brni več in še tiho tiktakanje ure pojenja. Ni več prostora, ni časa, ni zvezd. Lahko bi se igrala boga iz iz niča ustvarila vesolje.
Kako zlahka pozabimo biti nežni do drugih. Z enim vdihom in enim samim izdihom. Kako zlahka pozabimo njihove zgodbe – kot, da smo edini (ki čutimo). Edini, ki si kupimo šopek belih vrtnic, da smo nežni do sebe. Kako zlahka pozabimo, da tudi on sanja hrepeni motri (njen pogled) stežka zaspi. Kako zlahka pozabim, da – tako, kot jaz – tudi ti (sramujoč se) varuješ svoje najgloblje skrivnosti in da
Kako zlahka pozabimo Read More
What does it mean to be a kid at heart? To be a kid at heart is to take your shoes off on a sunny day in the park and run barefoot on the grass – simply because you feel like it – not being bothered by the strange looks of those who have fallen into the pit of adulthood so deep that they locked their inner child away, being
Onjegina mi kri po žilah teče, že organizem moj odpoveduje, še nemški jelen mu kljubuje, sladkobe moč po grlu praznem peče. Opojni vodi \”ne\” srce ne reče, rdeče, belo – nič od tega tuje, vsebino Kube jezik preiskuje, teži mi sol, limona kisla pleče. Grenčina hmelja sprošča me spontano, kot kozmopolitanec iščem čašo, Jack Daniels spet celi srčno rano. Zabredla sem v težav pregosto kašo, že spet
Spakirala bi kovčke, kupila letalske karte in odpotovala. Nikomur ne bi povedala, kam grem – ali sploh, da grem. Izbrisala bi socialna omrežja, izklopila telefon, na glavo poveznila slamnik in šla nekam, kjer me nihče ne pozna. V Sevillo. Se sprehajat po parkih in pit sangrio in gledat flamenko. In plesat flamenko. Si naročit café con leche in se sprehajat ob reki in it pisat na klopce v vrtove Alcázarja
Tvoje oči so tako svetlo modre, da so že skoraj bele, med sivimi lasmi pa je košček porumenelih ravno tam, kamor skorajda prisloniš cigareto med igranjem šaha. Ne znaš se pogovarjati z mano, jaz pa ne s tabo. Vseeno žlobudram, ker takšna pač sem, ti pa me napol poslušaš med reševanjem križank. Ko začneš reševati že tretjo, prisedem in ti poskušam pomagati. Pustiš mi, da navdušeno izpolnim vse začetnice imen