Spakirala bi kovčke, kupila letalske karte in odpotovala. Nikomur ne bi povedala, kam grem – ali sploh, da grem. Izbrisala bi socialna omrežja, izklopila telefon, na glavo poveznila slamnik in šla nekam, kjer me nihče ne pozna. V Sevillo. Se sprehajat po parkih in pit sangrio in gledat flamenko. In plesat flamenko. Si naročit café con leche in se sprehajat ob reki in it pisat na klopce v vrtove Alcázarja in ne razmišljat o ljudeh, ki so ostali v Ljubljani, in si ne upat razmišljat o tem, zakaj sem si tako želela pobegnit od njih. Pisat ljubezenska pisma ljudem, ki jih ne poznam, gledat zvezde in si želet, da ne bi rabila iti nazaj v resničnost.
Namesto tega odprem instagram in objavim story. Pa še enega. Potem skoraj obupano odpiram insightse in preverjam, kdo je pogledal moj story in hrepenim po kakršni koli interakciji, saj čisto zares nočem pobegniti in nočem biti sama. Sovražim to svojo razdvojenost. Sama sebi sem popolno nasprotje.
Pričaka me prazno stanovanje. Predvajam si “Dobro jutro džezeri” in sama sebi plešem tease dance, ker ga ne morem plesati nikomur drugemu in ker se je fino spogledovati s samim sabo. (Boy, you don’t know what you’re missing.)
Mogoče res kupim karte za Sevillo in grem bit nekdo drug, ali pa zares jaz – sprobat, kam me to pripelje.