Tvoje oči so tako svetlo modre, da so že skoraj bele, med sivimi lasmi pa je košček porumenelih ravno tam, kamor skorajda prisloniš cigareto med igranjem šaha.
Ne znaš se pogovarjati z mano, jaz pa ne s tabo. Vseeno žlobudram, ker takšna pač sem, ti pa me napol poslušaš med reševanjem križank. Ko začneš reševati že tretjo, prisedem in ti poskušam pomagati. Pustiš mi, da navdušeno izpolnim vse začetnice imen in priimkov, ker je to edino, kar znam. Zdiš se mi rahlo nejevoljen, čeprav ne rečeš ničesar.
Vem, da bi me lahko veliko naučil. Morda si tega celo želiš, le veš ne, kako. Tekmujeva, kdo sestavi več novih besed iz črk besede, ki jo določiva. Zabavno je. Taroka in šaha me nikoli ne naučiš igrati, ker nimaš potrpljenja. Pa nič za to, kaj se lahko naučim tudi sama. Raje si podajamo balon, ki ga skoraj predreš z dogorelo cigareto. Tako močno se smejiš, da postaneš rdeč v obraz in spiješ malo Bibite, da se ohladiš.
Saksofon igraš bolj redko. Pljuča so že precej izmozgana, ne moreš več. Vedno igraš za dušo, ne za ljudi. Lepo zveni. Ko glasba pojenja in začneš polzeti med prsti, me Louis spomni nate.
Nate in na to, kako čudovit je svet.