Včasih te še srečam. S kolesom drviš po nasprotni strani štiripasovnice, valoviti lasje ti šumijo v vetru in tvoja usta so razprostrta v širok nasmeh. Z malo klovnsko trobljo potrobiš znancu, ki se ustavi, in ti mu pomahaš tako na široko, da skoraj podreš naključnega mimoidočega. Še bolj se nasmeješ, stopiš s kolesa in prijatelju podariš velik, iskren objem. Ljudje hodijo mimo; eni zmajujejo z glavami, drugi se hudomušno nasmihajo, tretji zamišljeno hitijo mimo, ti pa nikogar sploh ne opaziš, ker je trenutek ujet v tistem objemu. Prav tako ne opaziš mene, ki še kar stojim na drugi strani ceste. Odločim se, da se ne bom drla in poskušala pritegniti tvoje pozornosti.
Spet drugič grem v fotokopirnico. Zamišljeno preglejujem vzorce v katalogu, ko me pozdraviš s svojim raskavim, toplim, življenja polnim glasom. Srce mi poskoči; že toliko časa je minilo, odkar sva se nazadnje srečali in komaj čakam, da mi poveš, kaj je novega v tvojem življenju. Z iskrivimi očmi poiščem tvoje, vendar ugotovim, da tako oči kot glas pripadajo neki drugi ženski. Zdrznem se nazaj v realnost.
Občasno se prikradeš v sanje.
Sprehajam se med cvetjem – nekaj je čisto svežega, dišečega, drugo že počasi veni, tretje je že davno odcvetelo. Lep pomladni dan je, sonce že močno pripeka in malo mi je žal, da nisem prišla prej.
Nazadnje najdem, kar sem iskala. Ustavim se – z velikim cmokom v grlu – pred kamnom, na katerem je zapisano tvoje ime in pod njim: “Življenju si pozobala tudi pečke.”