Google mi teži že slab mesec.
„You’re out of storage.”
Danes si končno vzamem čas in poskušam izbrisati vsaj nekaj stvari, ki mi ne služijo več. Nekaj dokumentov, predstavitev s faksa, posnetkov za magistrsko. Pogledam svoj video CV. Smešno je, pa vendar sem malo ponosna nase. Nato nič hudega sluteč odprem neimenovano preglednico.
Nekaj trenutkov potrebujem, da ugotovim, kaj gledam. Potem me preplavi nostalgija.
„Se lahko peljem s tabo?” mi napišeš in takoj, ko pritrdim, vprašaš, kakšno glasbo poslušam. „Nasnel bom CD,” praviš.
Briljantno. Tako nastane ta preglednica s seznamom pesmi in najinimi pripisi, ki pravijo, ali znava besedilo. Planirava carpool karaoke, še preden se prvič vidiva v živo.
Mi2 – Moja teta Estera. Jaz: ne znam, lahko se pa derem „Teta Estera” zraven. : Ti: <- dil!
Queen – Bohemian Rhapsody. Ti: a kdorkoli zna to besedilo? haha znam bolj tak, bo šlo
Carly Rae Jepsen – Call me maybe. Jaz: znam (sad but true)
Nasnameš dva CJ-ja, na katerih prevladujeta Taylor Swift in Queeni. Vmes se najdejo še Vlado, Plavi orkestar in Avril. Celo pot v temi in snežnem metežu se deremo in smejimo, čeprav se vidimo prvič v življenju.
Zgrešimo izvoz in sredi temnega, zasneženega gozda nimamo pojma, kje smo. Signal ne lovi, žarometi komaj svetijo skozi meglo.
„A se ne začnejo grozljivke vedno tako?” rečeš in najraje bi te vrgla iz avta.
Nismo daleč, kmalu najdemo pot. Ostali nas že čakajo.
Naslednje jutro se prebudimo v čudovito naravo, kot, da se ne bi prejšnji večer vozili po istem okolišu. CŠOD stoji sredi čarobnega gozda, pred stavbo teče potok in navkljub mrazu se zunaj nastavljamo sončnim žarkom.
Če bi tudi ti počakal do jutra – potem, nekaj let kasneje – in morda videl, da stvari niso vedno takšne, kot se zdijo, jaz danes ne bi gledala v Googlovo razpredelnico s težkim srcem in žalostno nostalgijo.
Hvala, Google, da shraniš take spomine.