Sem tiste vrste ženska, ki na topel julijski večer, ko samo sebe pelje na zmenek, s seboj vzame knjigo, dnevnik, in še en zvezek, ker ni prepričana, kaj si bo zares želela početi, ko enkrat prispe do tja. Počasi se sprehodi do prijetnega lokala ob obali in si izbere mizo, izza katere bi lahko opazovala sončni zahod, če ne bi sonce že zdavnaj zašlo. Tako lahko opazuje le množico ljudi okrog sebe, kar bo nocoj zagotovo počela.
Knjigo in oba zvezka položi na mizo in odpre meni na strani s klasičnimi koktejli. Za espresso martini je že prepozno, z whisky sour-jem noče tvegati – kdo ve, kateri viski dajo notri. Spraševati se ji ne ljubi. Amaretto sour ji je zdaj presladek, zato naroči caipirinho. Nato odpre torbico in iz nje vzame malo črno usnjeno torbico za tobak, ki jo je kupila lansko poletje v Strassbourgu, in si zvije cigareto. Pogosto jo sprašujejo, zakaj zvija, a težko razloži vse. Seveda ji je boljše in vsekakor ceneje, kot že zvite cigarete. Poleg tega obožuje sam proces: nekaj pomirjujočega je v tem, ko zavije, poliže rizlo in zalepi, nato pa vtakne cigareto v usta in jo prižge. Postal je ritual, ki ji da notranji občutek zadovoljstva. Težko se mu bo odrekla, ko se bo nekoč odločila nehati kaditi – sploh ne toliko kajenju samemu, kot tej navadi, tej mali razvadi, ki jo nenavadno razveseljuje. Potem je verjetno še kak aspekt zvijanja, o katerem ni nikoli zares razmišljala. Nek brezdomec na Prešernovem trgu jo je nekoč vprašal, če morda s tem izraža svojo potrebo po nadzoru. Morda. Ni prepričana, saj temu nikoli ni posvečala pretirane pozornosti.
Ko si končno prižge cigareto, odpre dnevnik in začne pisati. Sprva napiše, kar je v glavi že sestavila po poti sem. Nato se malo ustavi in razgleda okrog sebe. Vedno ji je bilo zanimivo opazovati ljudi in se spraševati, kdo so, v kakšnem odnosu so s tistim, ki sedi za isto mizo, in ali se imajo dobro v življenju. Običajno vmes pogleda na telefon, naredi kako objavo na instagram in malo pozabi, zakaj je pravzaprav prišla.
Velikokrat se zgodi, da ne naredi nič od tega. Zatakne se nekje na telefonu in ne odpre niti knjige niti zvezka. In če ji slučajno uspe in se morebiti par za sosednjo mizo sprašuje, kaj za vraga piše, je odgovor pogosto “nič posebnega”. Zelo verjetno piše dnevnik ali pa začetek zgodbe, ki je nikoli ne bo dokončala, ali pa dela plane, ki jih nikdar ne bo uresničila, vendar jih bo vseeno delala, ker jo to pomirja in ji daje občutek zadovoljstva, morda celo nadzora.