Za trenutek se ustavim, da se spomnim, kako daleč sem prišla.
Pogum
Moj terapevt pravi, da sem že pogumna, ko ga vprašam, kako naj to postanem. Pravi, da se pogum ne meri v tem, kaj narediš in česa ne. Pogum je to, da si upaš biti ranljiv in drzneš to pokazati, da si pustiš doživljati celoten spekter svojih čustev in biti v stiku s samim sabo.
Pravi tudi, da pogum ni dvostopenjski – ne moreš biti ali pogumen ali nepogumen. Ne vem zares, kaj pove naprej, saj zopet odplavam. Še vedno si želim biti bolj pogumna. Se ne skrivati med vrsticami in vedno znova samo pisati, česar si želim, pa potem čakati tako zelo dolgo, preden to udejanim. Če sploh.
Pove mi še, da je strah popolnoma naraven. Da je prav, da me je strah. Vseeno si želim, da bi skrajšala ta čas obdobja strahu. Čas, ko razmišljam in preveč razmišljam in se popolnoma izgubim v svojih mislih in potem imam končno dovolj. In, veš, na koncu se vse izteče tako, kot se mora, tega sem se že naučila – pa vendar me je strah.
Želim si biti bolj pogumna, ampak morda ima prav. Morda sem bolj pogumna, kot se zavedam.
Voda
Nekdo mi je letos rekel, da močni ljudje niso trdni in togi kot kamen, ampak mehki kot voda. Nisem ravno razumela, kaj misli, zato je razlagal dalje. Povedal mi je, da je preučeval mnoge mojstre, tudi tiste, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, in da je mehkoba tista, ki se obdrži najdlje. Zmožnost prilagajanja, uvijanja, polzenja. Kamen se ob udarcu zdrobi, voda pa se upogne in najde drugo pot. Nežnost ima moč.
Presenetilo me je, ker nikoli nisem tako razmišljala. Mislila sem, da me moja nežnost dela šibko. Mislila sem, da moram postati bolj trdna, bolj surova, bolj odločna, da bom lahko preživela v tem svetu. Priznam, da so mi njegove besede dale misliti. Odločila sem se, da ima tudi on prav. Nehala sem se boriti proti temu, kar sem, in se naučila sprejemati svojo nežnost, ženstvenost, mehkobo. In svet je postal lepši.
Namen
Dolgo sem mislila, da moram doseči nekaj izjemnega. Obremenjevalo me je, sploh, ker sem imela v glavi nenehno stavek svoje šolske prihologinje, ki mi je rekla, da lahko premikam gore. Kako za vraga spremeniš svet?
Potem sem bila nekaj časa prepričana, da je moj namen deliti znanje, opolnomočiti ljudi, kar sicer izjemno rada počnem, ampak vseeno je nekaj manjkalo. Ni to to.
Zdaj mislim – in upam, da se tokrat ne motim – da je moje poslanstvo pravzaprav povsem preprosto: širjenje ljubezni. Biti nežen z drugimi. Počasi in vztrajno lepšati dneve in življenja.
Poznaš zgodbo o dečku, ki je metal morske zvezde nazaj v morje? Čeprav se je zavedal, da pred izsušitvijo ne bo mogel rešiti vseh, je vseeno vztrajal, eno po eno metal v morje, ker je vedel, da bo zanjo to naredilo razliko. To.
Zdaj sem končno spoznala da lahko premaknem goro, če pričnem z enim samim kamnom.