A ti je kdo kdaj igral na kitaro?
Ne.
A te je kdo sploh kdaj imel rad?
Verjetno. Ali pa je bil le zaljubljen v idejo o meni. Kaj pa vem.
Zakaj toliko kadiš?
Ne vem. Ker bi skadila, spila in pojedla vse, kar bi me lahko omrtvičilo. Praznina okrog mene je nasičena z gostim zrakom, ki se mi s čedaljo večjo težo useda na prsi. Neskončna praznina, belina, sredi katere izgubljeno obstanem in zrem v daljavo – v širni, prostrani nič. Moji udi so paralizirani. Zrak, ki pritaka v pljuča, le s težavo dviga prsni koš in kljubuje zunanjemu pritisku. Želim se premakniti, vsaj za en korak, pa potem še enega, počasi in vztrajno. “Kam?” vprašaš. “Kamor koli. Nekam.” Ampak nima smisla, ker ne glede na to, kam hodim in kako dolgo, bom še vedno sredi neskončnega, prostranega, belega niča.