Globoko v meni je zakoreninjena Žalost. Dolga leta se je tako dobro skrivala, da sploh nisem vedela, da je tam. Ko sem jo videla prvič, sem jo komajda prepoznala. Sedela je tam v kotu s sklonjeno glavo in priznati moram, da sem se je na začetku bala.
Globoko v meni je zakopana Žalost in nikakor ne morem ugotoviti, zakaj je tam. Ne odgovori mi na vprašanje, le dvigne glavo, me zabodeno pogleda, pokaže zobe in zarenči, da prestrašeno odskočim. Jezi me. Želim jo razumeti, se ji približati, jo zbezati na plano, pa se ne pusti.
Redko se pokaže, ko sem v družbi. Običajno potrpežljivo počaka, da vsi odidejo, potihnejo zvoki, se ozračje umiri in lahko končno začutim to komajda opazno napetost, ki je vseprisotna okrog mene, vedno, kamor koli grem. Ja, takrat pride, molče sedi zraven mene, niti pogleda me ne, jaz pa samo ne vem, kaj naj. Začuda je vse mirno, skoraj, kot bi se ustavil čas. Čas se ustavi in jaz imam končno čas zares čutiti. Takrat pride Žalost.
Je to to, kar v resnici sem? Zgolj globoko žalostna? Ko ni nikogar poleg, ko se vse umiri in se čas ustavi? Tako globoko žalostna, da se solze niti ne naberejo, ker solze pridejo z obupom, nemočjo in razočaranjem, ne z žalostjo, nikoli z Žalostjo.
Žalost, drugič – nekaj let kasneje
Šele, ko sem uspela Žalost poosebiti, utelesiti, sem jo lahko začutila. Potem sem se je lahko nehala bati. Nato sem jo lahko zares sprejela. Zdaj je del mene, tako, kot je prav. Zdaj se meša z ostalimi čustvi, skupaj živijo v sožitju in me vodijo skozi življenje. Ne borim se več proti njej.
Postala mi je všeč. Obenem je tako krhka in tako trdna. Morda jo celo malo občudujem. Njeno nežnost, njeno nadnaravno zmožnost celjenja ran, ki pride po tem, ko se ji prepustim.
Živimo v svetu, v katerem je žalost tabu. Branimo se je, ali še huje, bojimo. Želim si, da bi jo lahko vzeli za svojo. Želim si, da bi stopili korak nazaj od jeze, razočaranja, obupa, hrepenenja, nemoči, in ji dovolili, da nam pokaže, od kod izvira bolečina. Želim si, da bi bili sposobni bolj čutiti in se manj odzivati. Morda bomo potem srečnejši.